Knjiga in čaj

Wilhelm Buntz:  Človek, ki je kadil Biblijo

Wilhelm Buntz:  Človek, ki je kadil Biblijo

Kadilec-Biblije-web-207x330.png

Pretresljiva življenjska zgodba bivšega zapornika.

»Prek vseh teh pretresov sem se naučil vsaj tega: splača se zaupati Bogu. Naučil sem se zaupati temu, da se splača ljudem povedati resnico«.
Wilhelm Buntz (iz knjige)

Kot dojenčka ga je mati zapustila, oče pa odpeljal v dom. Povzročil je smrt nekega človeka. Mladoletniški zapor, sodišče … V samici poseže po Bibliji …

»Življenje Wilhelma Buntza je bilo en velik test vzdržljivosti: kot dojenčka ga je zapustila mati, oče pa ga je odpeljal v dom. Kot mladenič je ubil človeka. Mladoletniški zapor, sodišče, pogojna kazen – to je bil običajen življenjski ritem.

Leta 1983 je Buntz v samici posegel po Bibliji. Ko je prebral eno stran, jo je strgal ven in si jo zvil za cigareto. To je počel, dokler ni prišel do Nove zaveze, ko ga je to, kar je prebral, zadelo naravnost v srce. Bog nam pravi: ‘Zvest sem kot ljubeči Oče’.«

Spraševal se je, ali je to mogoče, in si drznil narediti prvi korak v povsem novo smer …

Običajno si želimo, da Božja beseda preide iz glave v srce. Temu človeku se je spustila iz pljuč v srce – dobesedno!

Wilhelm je do upokojitve oktobra 2017 delal v domu za slepe v Freiburgu kot socialni delavec. Je poročen in oče dveh sinov. Ta bivši zapornik danes živi po načelu: »Dajmo opustošiti Pekel in naseliti Nebesa.«

Predgovor za slovensko izdajo je napisal p. Ante Vučković, dekan katoliške teološke fakultete Univerze v Splitu.

 


Še odlomek iz knjige:

Drugič smo želeli pobegniti v troje. Vse smo do potankosti načrtovali: eden od nas je delal v šivalnici, eden v ključavničarstvu, jaz pa sem takrat opravljal prakso v pekarni. Zaradi alergije na moko sem delal v zadnjem kotu, zato sem lahko neopazno iz nekaj testa oblikoval in spekel imitacije revolverjev. Ko sem jih potem pobarval s tušem na črno, so bili videti kot pravi. Kolega iz šivalnice je iz starih odej sešil uniforme, ki so bile tako podobne uniformam uslužbencev, da si jih zlahka imel za prave. Kolega iz ključavničarstva je ponaredil ključe za vmesna vrata. Nič ni moglo iti narobe!

In tako je tudi bilo: ključi so se prilegali, uniforme in revolverji so bili od daleč videti kot pravi, tako da ni nihče ničesar posumil in smo lahko ob mraku prišli iz stavbe, ne da bi nas kdo nadlegoval. Ob robu obsežnega športnega igrišča smo šli naprej do zidu zapora. Splezali smo gor po hrapavem opečnatem zidu in na drugi strani spet dol. Zdaj nas je od svobode, po kateri smo tako dolgo hrepeneli, ločila le še ograja z Natovo žico. Vrgli smo odejo čez bodečo žico in splezali po železnih zankah v višino. Ko sem bil skoraj že zgoraj, je postalo okoli nas nenadoma svetlo kot podnevi in zadonele so sirene. Spodletelo nam je. Pacientka iz nasproti ležeče bolnišnice nas je opazovala z balkona svoje sobe, poklicala policijo in vprašala: ‘Ali imate spet vaje? Pravkar plezajo trije uslužbenci čez ograjo!’

Ne vem, kako pogosto in kako dolgo sem bil zaradi takih dogodkov v samici. Zagotovo stokrat, zdelo pa se mi je, da sem notri vsak teden. Ampak prav tako, kot je bila klet s premogom v hiši mojih staršev zame manj kazen in raje mirno zatočišče, tako tudi samica zame ni bila osovražen kraj. Užival sem v miru, razmišljanju, kajenju – in vedno bolj tudi v branju Svetega pisma.