Poroka

Bodoča ženin in nevesta sta dobrodošla v naši župnijski pisarni, kjer se bomo dogovorili o nadaljnji pripravi na poroko ter o datumu poročnega obreda.

Potrebno je opraviti tečaj priprave na zakon (katerikoli način priprave, ki je priznan s škofije). Prav tako si morata ženin in nevesta priskrbeti vsak svoj krstni list s potrdilom o samskosti, ki ga dobita v župniji svojega krsta. Na tej osnovi se bomo dogovorili za nekaj srečanj osebne priprave s tistim duhovnikom, ki bo prisostvoval k poroki. Pri tej osebni pripravi bomo uredili poročni zapisnik, se še enkrat pogovorili o pomenu krščanskega zakona in se odločili glede poteka obreda.

Za prejem zakramenta vstopite v stik z nami:

telefon: 01 437 22 03
e-pošta: zupnija.lj-zale@rkc.si

 

[read more=”Preberi več…” less=”Zapri.”]

S krščanskim zakonom Bog sam utrdi ljubezensko zvezo med možen in ženo ter jima pomaga na njuni poti.

Družina je osnovna celica vsake družbe. Iz nje se porajajo nove osebe. Družina je tako pomembno dejstvo, da se je vsaka civilizacija, vsaka diktatura in vsaka vlada vedno trudila zavarovati družino. Že iz narave vidimo, kako pomembne so primitivne oblike družine, tako kot pri čebelah, pri mravljah, slonih, v krdelu volkov, in še veliko je drugih primerov. Vsi se vedno trudijo zavarovati matico, ki jo v človeškem pogledu lahko apliciramo na družino. V orientalskih deželah je še danes družina na prvem mestu, kakor je bila pri nas nekoč.

Pomembnost svetega zakona

Zato lahko pri zakramentu svetega zakona govorimo o enem najpomembnejših zakramentov, takoj za svetim krstom in sveto evharistijo, saj se iz zdrave in rodovitne družine rojevajo nove družine, novi duhovni poklici, predvsem pa je krščanska družina seme vere, seme kulture in nosilec zahodne civilizacije.

Preko zakramenta svetega zakona želi Bog zavarovati družino, ne samo posameznik ali skupnost, država. Družino želi zavarovati sam Bog, kakor je zavaroval svojo sveto Družino, ko je pred Herodom bežala v Egipt.

1604 Bog, ki je ustvaril človeka iz ljubezni, ga je tudi poklical k ljubezni, temeljni in prirojeni poklicanosti vsakega človeškega bitja. Kajti človek je ustvarjen po podobi in sličnosti Boga (1 Mz 1,27), ki je on sam ljubezen (prim. Jn 4,8.16). Ker ju je Bog ustvaril kot moža in ženo, postane njuna medsebojna ljubezen podoba absolutne in neminljive ljubezni, s katero Bog ljubi človeka. Človek je v Stvarnikovih očeh dober, zelo dober (prim. 1 Mz 1,31). In ta ljubezen, ki jo Bog blagoslavlja, je določena, da postane rodovitna in bi se uresničevala v skupnem delu ohranjevanja stvarstva: “In Bog ju je blagoslovil in jima rekel: “Rodita in se množita, napolnita zemljo in si jo podvrzita” (1 Mz 1,28).

 

Človek je družbeno bitje

Če gledamo z antropološkega vidika, je človek družbeno bitje in potrebuje drugega sočloveka, da bi se pravilno in prav razvil in da bi na tem svetu normalno deloval. Bog je ustvaril človeka kot moža in ženo in njuna medsebojna ljubezen je podoba absolutne in neminljive ljubezni, s katero Bog ljubi človeka. Če povemo na drugačen način in želimo to enako izraziti lahko rečemo: način, kako moški ljubi žensko, je način, kako Bog ljubi človeka, in ta ljubezen je rodovitna, kajti Bog je ljubezen.

1601 “Zakonska zveza, s katero mož in žena ustanovita dosmrtno življenjsko skupnost in je po svoji naravi naravnana v blagor zakoncev in roditev ter vzgojo otrok, je med krščenimi od Kristusa Gospoda povzdignjena v dostojanstvo zakramenta”.

In to zvezo med možen in ženo imenujemo zakon in je osnova, iz katere se razvije družina. Družina tako nadaljuje božje stvariteljsko delo in zatorej postane družina izvrstno orodje božje ljubezni, ko Bog nadaljuje svoje delo tu na zemlji.

1606 Vsak človek izkuša zlo okoli sebe in v sebi. To izkustvo se daje čutiti tudi v odnosih med možem in ženo. Že od nekdaj in vedno je njuno zvezo ogrožala nesloga, gospodovalnost, nezvestoba, ljubosumnost skupaj z navzkrižji, kar vse more iti prav do sovraštva in preloma. Ta nered se more javljati v bolj ali manj ostri obliki; in mogoče ga je bolj ali manj premagati, v skladu s kulturami, obdobji in posamezniki, toda zdi se, da je nekaj vsesplošnega.

 

Zakrament svetega zakona ohranja pomembnost družine

Lepota zakramenta svetega zakona je v tem, da Bog stegne svojo zaščitniško roko in blagoslovi družino, ki na novo nastaja, saj je ravno ta družina še zelo krhka in v povojih. Je lončena posoda, ki v sebi nosi velik zaklad.

1621 V latinskem obredu se sklenitev zakona med dvema vernima katoličanoma normalno obhaja med sveto mašo, zaradi povezave vseh zakramentov s Kristusovo velikonočno skrivnostjo. V evharistiji se realizira spomin nove zaveze, v kateri se je Kristus za vedno zedinil s Cerkvijo, svojo ljubljeno nevesto, za katero se je žrtvoval (prim. C 6). Primerno je torej, da zaročenca svojo privolitev, da se podarita drug drugemu z darovanjem svojih lastnih življenj, zapečatita to privolitev tako, da se združita s tistim Kristusovim darovanjem za svojo Cerkev, ki postane navzoča v evharistični daritvi, in prejmeta sveto obhajilo, da bi z deležnostjo istega Kristusovega telesa in iste Kristusove Krvi sestavljala “eno samo telo v Kristusu” ( prim. 1 Kor 10,17).

 

Pogoji za podelitev tega zakramenta

Kot vidimo, je evharistija pojem, okoli katerega se vse vrti. Evharistija je podoba zakonske zveze med Bogom in človekom, ko Bog daruje svojega lastnega Sina, da bi se združil s človekom, in zato je primerno, da je poroka med sveto mašo, da se zakonca po Kristusovem zgledu podarita drug drugemu, kakor se Bog po Jezusu Kristusu daruje človeku.

1625 Glavno vlogo pri zakonski zavezi imata krščeni mož in krščena žena, ki sta svobodna za sklenitev zakona in ki svobodno izrazita svojo privolitev. “Biti svoboden” pomeni:
– da nista pod prisilo in
– da ju ne ovira naravna ali cerkvena postava

1626 Cerkev gleda na izmenjavo privolitve med poročencema kot nujno potrebno prvino, “s katero nastane zakon”. Če privolitev manjka, ni zakona.

Bog se svobodno daje človeku in človek se mora svobodno dajati Bogu. Tu ne sme biti nobene prisile ali kakšnega drugega nenavadnega vzroka. Kajti človek ceni samo tisto, kar sam naredi ali daje, svobodno brez prisile:

1632 Da bi bil “DA” zaročencev svobodno in odgovorno dejanje in da bi zakonska zaveza imela trdne in trajne človeške in krščanske temelje, je priprava na zakon prvenstveno pomembna: Zgled in pouk, ki ju dajejo starši in družine, ostane prvenstvena pot te priprave.
Vloga dušnih pastirjev in krščanske skupnosti kot “božje družine” je neobhodno potrebna za predajanje človeških in krščanskih vrednot zakona in družine in to toliko bolj v našem času, ko mnogi mladi poznajo izkušnjo razbitih družin, ki ne zagotavljajo več dovolj tega uvajanja: Mlade ljudi je treba pravočasno in na ustrezen način, najrajši v krogu družine, poučiti o dostojanstvu zakonske ljubezni, njeni nalogi in njenem uveljavljanju: tako oblikovani za čistost bodo v primerni starosti mogli po lepo preživeti zaročni dobi vstopiti v zakon.

Tako je že ustaljena praksa Tečajev za zakon, ki jih organizirajo razne škofijske in redovne službe, katerih namen je pripraviti dva mlada zakonca tako na zakrament svetega zakona kot tudi na odgovornosti, ki jih prinaša zakon in družina. Ko človek v resnici spozna, kaj vse ga čaka in kaj vse mora narediti, se toliko bolj svobodno lahko odloča, kajti tako odpadejo marsikatere prepreke, predsodki, z oči odpade tančica, ki nam onemogoča, da bi stvar videli v pravi luči in podobi.

1643 “Zakonska ljubezen ima na sebi nekaj celostnega, nekaj kar zaobjame vse razsežnosti osebe; tiče se telesa in nagona, čustvene moči in afektivnosti, teženja duha in volje; naravnana je na kar najglobljo, osebnostno enoto, ki presega zgolj telesno združitev in usmerja k združitvi srca in duše; zakonska ljubezen terja nerazveznost in zvestobo v dokončni medsebojni predanosti ter je odprta rodovitnosti. Z eno besedo: gre za normalne značilnosti vsake naravne zakonske ljubezni, toda z novim smislom, ki te značilnosti ne le očiščuje in utrjuje, marveč jih tako visoko dviga, da postanejo izraz specifično krščanskih vrednot”.

 

Povzeto po http://www.zupnija-ljpolje.si/.

[/read]

 


Foto: Klemen Lajevec