Sveta spoved

Za kristjana je sveta spoved najobičajnejši način duhovnega ozdravljanja.

Pri nas je spovedovanje pri vseh nedeljskih sv. mašah (7.30, 9.00 in 11.00). Poleg tega je možnost spovedi med večino večernih maš med tednom (ponedeljek, četrtek, petek, sobota ob 19.00).

Pred božičnimi in velikonočnimi prazniki pa redno pripravljamo spovedni večer, ko povabimo k nam tudi zunanje spovednike.

Za sv. spoved (z duhovnim pogovorom) se lahko tudi posebej dogovorite s katerimkoli  duhovnikom.

Vabljeni!


Razmislek o spovedi vključuje najprej prisotnost modernega relativizma, ko se zdi, da greh izginja iz razumevanja in besedišča. Da greha več ni. Za mnoga grešna dejanja zlahka najdemo ta ali oni izgovor in se pomirimo, da smo to ali ono morali storiti, ker je bilo tako prav. Pa je bilo res? Kaj bi na to rekla naša vest?

Zakrament svete spovedi nas spremlja vse od priprav na prejem prvega svetega obhajila in zdi se, da po prejemu zakramenta svete birme marsikdo opusti prakso spovedovanja. Poleg tega lahko ostane odnos do zakramenta svete spovedi na ravni otroškega dojemanja. Prehitro pristanemo na dojemanju, da je nepotrebno, da hodimo v spovednico pripovedovati stvari o sebi in svojih dejanjih, ko pa baje lahko to uredimo sami, na svoj način.

Površno razumevanje spovedi lahko daje človeku vtis, da je spoved poniževanje sebe. A če pomislimo, kaj sveta spoved predstavlja, bomo ugotovili, da je spoved ravno nekaj nasprotnega. Pri spovedi dobimo povrnjeno nazaj svoje dostojanstvo, ki ga prejmemo od Boga. Sami smo s svojimi mislimi, odločitvami, dejanji prinesli v odnos z Njim greh in prav je, da sami storimo korak, da to odstranimo. Enako se nam dogaja v odnosih z bližnjimi, če jih užalimo, se jim zlažemo … Takrat moramo priti nazaj do njih, se jim opravičiti. Le na tak način bomo z bližnjimi spet lahko vzpostavili odnos.

Hkrati je treba razumeti, da pri zakramentu svete spovedi ne prihajamo pred Boga, da bi “poglihali” stvari za nazaj, ampak je spoved bistveno bolj usmerjena v moj prihodnji odnos z Bogom. K spovedi prihajam zato, da mi Bog s svojim usmiljenim pogledom odstrani tujke, ki sem jih prinesel v odnos z Njim in so mi v tem odnosu v napoto. Ta korak, da prejmem novo priložnost, da sem deležen božjega usmiljenja, vključuje mojo aktivno odločitev, da to izpovem na glas pri zakramentu svete spovedi. Pomembno je ubesediti in reči: »OPROSTI! Grešil sem!«

In osvobajajoča je misel, da mi Bog ne bo pri spovedi grehe samo oprostil, ampak mi jih bo odpustil. Naš usmiljeni Oče ne hrani naše kartoteke in je ne dopolnjuje, ampak jo sprazni in nam pri vsaki spovedi odpusti stvari, ki nas bremenijo in težijo. Ima nas rad in hoče, da se vrnemo v ljubeč in zaupen odnos z Njim.

Ko se odpravimo iz spovednice, lahko spet zadihamo s polnimi pljuči, okrepljeni z Njegovo milostjo, kar nam daje moč, da se tudi mi povrnemo k temu, da delamo vsem dobro ter da gledamo na svet z Njegovim, usmiljenim pogledom.

»Na usmiljenje pozabimo zaradi samoljubja. V svetu se to kaže v iskanju zgolj lastnih interesov, ugodij in časti, združenih v željo po kopičenju bogastva, v življenju kristjanov pa se kaže v hinavščini in posvetnosti. Dejanja samoljubja so tako številna, da jih pogosto niti ne prepoznamo več kot skrajnosti ali kot grehe. Zato je nujno priznati, da smo grešniki.« (papež Frančišek)

Matej Erjavec