Med številnimi sistematičnimi ukrepi za modernizacijo Ljubljane po velikem potresu leta 1895 so se mestne oblasti odločile za novo pokopališče pri sv. Križu. Leta 1906 so pozidali majhno pokopališko cerkev, ob njej pritlično mežnarijo, vhod na pokopališče pa je bil urejen z dvema portaloma, in sicer na vsaki strani cerkve. Pokopališče so ogradili in do tja speljali eno izmed tramvajskih prog. Mestne oblasti so dovolj zgodaj prišle do spoznanja, da je potrebno tudi pogrebno dejavnost bolje organizirati in nadzorovati, zato so leta 1914 ustanovile Ljubljanski pogrebni zavod. Ta je postal eden ključnih dejavnikov, tako v razvoju samega pokopališkega prostora kot pozidave ključnih objektov, potrebnih za opravljanje pogrebnih dejavnosti.
Plečnikove Žale
V prvem desetletju po prvi svetovni vojni je želela tudi Ljubljana, podobno kot druga večja evropska mesta, reformirati tradicionalni način pokopavanja. Začeli so razmišljati o osrednji mrtvašnici ob pokopališču, k tem prizadevanjem pa so pritegnili arhitekta Jožeta Plečnika (1872–1957), ki je izdelal nekaj predlogov za širši poslovitveni kompleks. Proti koncu tridesetih let je do kraja razvil svojo vizijo. Zamisel enovite večfunkcijske mrtvašnice je korenito spremenil in razvil v obsežni kompleks Vrta vseh svetih v zelenju s simboličnim portalom, ki ločuje mesto živih od mesta mrtvih, ter vsakemu umrlemu namenil posebno vežico z imenom župnije, v kateri je prebival. Plečnikove Žale so bile dane v uporabo 7. julija 1940.
Na pokopališču so oblikovali številne nagrobnike najboljši slovenski umetniki in arhitekti , kot so Lojze Dolinar, brata France in Tone Kralj, Ivan Vurnik, Tine Kos, brata Boris in Zdenko Kalin, Edvard Ravnikar, Janez Boljka in drugi, a tudi Plečnik je postavil vrsto nagrobnikov in grobnih edikul, tako posameznikom kot redovnim skupnostim.
Še v času med vojnama so površino prvotnega pokopališča podvojili z novim zemljiščem, imenovanim Novo pokopališče. Povojna oblast pa je leta 1947 združila pogrebno podjetje Žale z upravljanjem z zemljišči, ki je bilo dotlej v domeni škofijskega ordinariata. Skrb tako za prostorski razvoj pokopališča kot za pogrebne dejavnosti se je obdržala vse do danes. V dobrih dvajsetih letih po vojni se je v severnem delu novega pokopališča izoblikoval grobni in spomeniški kompleks v spomin na žrtve druge svetovne vojne.
Nove Žale
Ob določanju novih meja širjenja pokopališča so začeli razmišljati tudi o novih oblikah pokopavanja. Iz tega premisleka je izšla odločitev za kremiranje posmrtnih ostankov in za žarne pokope. Ob severnem robu novega pokopališča je nastal kompleks krematorija z novimi poslovitvenimi vežicami po načrtih arhitekta Petra Kerševana in Biroja 71 iz Domžal. Od leta 1979 so se začeli pogrebi opravljati z »Novih Žal«, po posebni odredbi oblasti pa so popolnoma opustili pokopavanje s Plečnikovih Žal. Objekti so začeli propadati. Po spremembi oblasti leta 1990 so se odločili za temeljito prenovo Plečnikovih Žal in ponovno uvedli pokopavanje iz Plečnikovih vežic.
Mušičeve Žale
Na javnem natečaju za ureditev področja zahodno od Tomačevske ceste proti Gramozni jami leta 1982 je zmagal arhitekt Marko Mušič s svojimi sodelavci. Temeljni ideji obzidanega mesta mrtvih z grobnimi polji, ujetimi v strogo geometrično mrežo z zelenjem obraščenih poti, je pozneje dodal še veliko, umetno gomilo za raztros pepela z oltarno mizo in velikim križem na vrhu. Ob njenem vznožju je uredil nacionalni spomenik v spomin vsem padlim v bojih za samostojno Slovenijo leta 1991. Tudi Mušičeve Žale, kot se jih je oprijelo ime, sodijo med najpomembnejše arhitekturne dosežke na temo grobne arhitekture druge polovice 20. stoletja na Slovenskem.
Javno podjetje Žale se zaveda svoje posebne vloge med javnimi mestnimi zavodi, saj mora skrbeti za obsežno umetnostno bogastvo v krajinskem okolju ter za razvoj na novih pokopaliških površinah in hkrati za napredovanje obstoječega z nenehnim dviganjem ravni kakovosti umetnostnega, cestnega in parkovnega opremljanja na celotnem področju pokopališča. Zavezano je za samo podobo pogreba, za kakovost vseh storitev ter pietetnost v odnosih s svojci umrlih.
Avtor besedila: Dr. Peter Krečič, povzeto po http://www.zale.si/sl/Arhitektura/