Nekategorizirano

Odmev z misijona


Sveta vrata, misijon, Božje usmiljenje … To so bile zame kar nove, še precej ¨nerabljene¨ besede, zato sem jih kot običajni župljan od prvih dni oktobra naprej pričakoval z veliko mero zanimanja. Malo tudi v strahu, kaj vse bo to potegnilo za sabo, po drugi strani pa v veselju in upanju, saj je bila vez vsega Božje usmiljenje. Sodelovati in biti deležen milosti, ki so se v teh dneh obilno delile v okviru našega, žalskega misijona, verjetno ne more biti slabo. Ampak … ali je to zame, bom tudi sam kaj odnesel, bom tudi sam deležen usmiljenja? Tako nekako sem razmišljal na začetku, potem pa sem se odločil, sodeloval in ni mi bilo žal.

[read more=”Preberi več…” less=”Zapri.”]

Začelo se je. Priprave, navodila bolj izkušenih, slovesno odprtje svetih vrat in – akcija. Prvo misijonarjenje pred svetimi vrati. Težki in negotovi začetki. Toda s prošnjo za pomoč Sv. Duhu gre lažje. Sledili so prvi pogovori, prijazen nasmeh mimoidočim, nekaj razdeljenih svečk, zvitkov z Božjo besedo. Vabil sem ljudi, naj stopijo skozi sveta vrata. Še prej pa molitev in predvsem upanje. Upanje, da bo Bog po meni deloval, kajti zavedam se, da jaz nikogar ne morem prepričati, da bi veroval Vanj, lahko pa sem orodje v Njegovih rokah, da po meni z malimi koraki doseže tudi tiste z zaprtim srcem. Tako sem razmišljal in mislim, da je delovalo.

Nadaljevalo se je s prvim večerom, ko smo poslušali zanimiva pričevanja zelo različnih osebnosti … Govorili so o ljubezni, vsak iz svoje izkušnje, svojega zornega kota, toda večer je bil prekratek, da bi prišli temi do dna.

Vrhunec misijona pa se je zgodil na »Duhovnem večeru za vsakogar«. Poslušali smo pretresljivo izpoved Mete Tavčar ter tako spodbujeni imeli izredno priložnost, da odpremo svoja srca, pogledamo v najbolj prašen kotiček in izročimo Jezusu vsak svojo najbolj skrito bolečino, težavo. Sprva so bili bolj redki, ki so na listek kaj napisali, pokleknili in ga vrgli v košaro, ki je stala pred oltarjem, potem pa nas je bilo vedno več. To dejanje je bilo zame srce misijona in pravi, neposreden dotik Božjega usmiljenja. Hvala ti, Jezus, da nas sprejemaš takšne, kot smo, nepopolne, ranjene, nesprejete.

Dogajanje je dopolnil program za mlade »Narejeni za svetost« s čudovitim slavljenjem in polno cerkvijo, s spodbudnimi duhovnimi nagovori, predvsem pa z neskončnim sprevodom mladih skozi sveta vrata.

Po zadnjem večeru s patrom Tomažem Podobnikom, ki nam je približal življenje in lik sv. Favstine Kowalske se je misijon zaključil s slovesnim zaprtjem svetih vrat. Kar pa ne pomeni konca Božjega usmiljenja! Hvala Bogu, da je tako, ker prevečkrat pozabljamo, da nas Bog ljubi zmeraj in povsod in da njegova ljubezen nikoli ne preneha. Božje usmiljenje potrebujemo vsak dan, vse življenje, če si to priznamo ali ne. Zato upam, da se je vsaj del tega duhovno bogatega dogajanja dotaknil vsakega župljana in vseh mimoidočih in da bomo znali te dotike Božjega usmiljenja prenesti v svoje vsakdanje življenje. Ne zamudimo ponujenih priložnosti!

Branko Gumilar

[/read]