Nagovor

Nagovor za 3. velikonočno nedeljo

Na to nedeljo nam Cerkev daje v premišljevanje evangelij – poročilo o dveh učencih, ki zapuščata Jeruzalem in se umikata v Emavs.

Ko se ti porušijo vsi načrti, ki si jih toliko let pripravljal in delal na temu, da jih uresničiš, si gotovo zelo zbegan in razočaran. Kriviš dane okoliščine, kriviš ljudi okrog sebe in morda tudi sebi rečeš, da si bil nesposoben ali nespameten. Vse se ti lahko zdi brez smisla. Čeprav zunaj sveti sonce, je v tvoji duši žalost in vse gledaš z nezaupanjem in dvomom.

Približno to sta doživela učenca, ki sta bežala iz Jeruzalema. Dogodki zadnjih dni so bili preveč šokantni. To, kar se je zgodilo z Jezusom, ki sta ga imela za preroka in rešitelja, je bilo prehudo! Kako je možno, da je On – ki je bil poln ljubezni, ki je vedno točno vedel, kaj je treba storiti, ki je videl v srca ljudi in obljubljal prihod Božjega kraljestva – bil kruto umorjen z vsem možnim prezirom in zasmehovanjem?

Neznani romar – Jezus, ki se jima pridruži, a ga učenca ne prepoznata, jima začne orisovati celoto zgodbe. Spregovori jima o dogodkih Stare zaveze, ki so po Božjem načrtu pripravljali tudi ta ključni trenutek odrešenja, ko je bil Nazarečan križan, a tretji dan slavno obujen.

Morda smo tudi mi na nek način ti romarji v Emavs, ko nam je pripetljaj s koronavirusom podrl naše načrte in pričakovanja ter nas notranje zablokiral. V nas se pojavljajo razna čustva in reakcije. Ne znajdemo se v novi situaciji …

Jezus pa nam po Svetem Duhu razodeva širši kontekst zgodbe. Počasi nam bo verjetno dano razumeti, zakaj smo »padli« v to situacijo epidemije. Želi nam odpreti oči, da bi dojeli življenje drugače, na nov način: da bi prešli iz površnosti in navideznosti življenja v njegovo globino in avtentičnost.

Peter Možina