NagovorNekategorizirano

Nagovor ob prazniku Gospodovega oznanjenja

Vsemogočni Bog, Stvarnik nebes in zemlje, se utelesi v presveti Devici Mariji in postane človek

Končno je izpolnjena obljuba dana po preroku Izaiju: »Glej devica bo spočela in rodila sina in imenovala ga bo Emanuel.« (Iz 7,14) Če si predstavljamo koliko ljudi je pričakovalo odrešenika – Jezus je rekel: »Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli, in slišati, kar vi poslušate, pa niso slišali« (Mt 13,17).

Toliko ljudi je hrepenelo, da bi jim Bog poslal rešitev. Bog jim je celo obljubil rešitev: »Dam vam novo srce in novega duha vlijem v vašo notranjost!« (Ezk 36,27) kar je še bolj vžigalo hrepenenje prerokov in pravičnih. V zemeljskem smislu lahko prispodobo tega hrepenenja najdemo v hrepenenju Izraelcev, ko so bili v Egiptovski ali Babilonski sužnosti; ali pa v hrepenenju, ki so ga imeli Jezusovi rojaki, da bi bili rešeni izpod Rimske oblasti. V bistvu pa gre za duhovno rešitev, saj je Jezus pokazal na veliko hujšo sužnost iz katere nas je prišel osvoboditi – to je sužnost grehu in hudiču. Jezus je tisti Močnejši, ki je hudega duha »premagal in mu vzel vse orožje na katerega se je zanašal in razdelil svoj plen« (Lk 11,22).

Kako smo srečni, ker smo dobili Odrešenika! Kako smo srečni, ker naše oči vidijo in slišijo tisto, kar je mnogo prerokov in pravičnih hotelo slišati in videti! Srečne naše oči in srečna naša ušesa – Bog je poslal svojega Sina, da nas reši! Danes se je učlovečil v Devici Mariji. Sedeli smo v temi, pa smo zagledali Luč!

Ker pa je beseda meso postala – torej postala nekaj konkretnega – se vprašajmo  po konkretnem pomenu. Ta dogodek moremo namreč prepoznati med vsako sveto mašo. Ko duhovnik izreče besede: “To je moje telo”. V tistem trenutku na oltarju ni več kruha, ampak Jezusovo telo. Takrat se na mističen način zgodi učlovečenje Kristusa v materi Cerkvi. To je velika skrivnost! Tako se izpolnjuje obljuba s katero je Bog obljubil Odrešenika svojemu ljudstvu. V trenutku svete maše pride Gospod med nas, da bi nas rešil. V trenutku svete maše nam Bog daje novo srce in novega duha! V trenutku svete maše vidimo, kar je toliko prerokov in pravičnih hotelo videti! V trenutku svete maše slišimo, kar je toliko prerokov in pravičnih hotelo slišati! Kako so naše oči srečne, ker vidijo; kako so naša ušesa srečna, ker slišijo. Velika luč nam posije, ki sedimo v temi in smrtni senci.

Vprašajmo se še bolj po konkretnosti odrešenja. Kaj vse povedano pomeni? Da bi bolje razumeli odrešenje, ki prihaja do nas po sveti evharistiji, učlovečenem Gospodu Jezusu, se vrnimo v leto 304, v čas Dioklecijanovega preganjanja. V Abitenah (današnja Tunizija) se je neko nedeljo v hiši Octaviana Felixa zbralo 49 kristjanov in obhajalo sv. evharistijo. Zbirali so se vsako nedeljo na skrivaj, ker je bilo zbiranje kristjanov s cesarskim odlokom prepovedano. Tisto nedeljo pa so jih odkrili in aretirali. Prokonzul je kristjanom zastavil vprašanje: »Zakaj neki ste kršili cesarjev ukaz?« Eden izmed starešin mu je odgovoril: “Sine dominico non possumus!” (Brez nedelje ne moremo) Brez nedelje nimamo moči, brez nedelje bi padli nazaj v temo in smrtno senco.

Brez nedelje bi dobilo naše krščansko življenje koronavirus – zadušilo bi se.

Ne gre torej za neko čustveno navezanost kakor če bi nekdo rekel: »Ne morem živeti brez nogometa«, ampak ugotovitev, da nujno potrebujem milost Odrešenika, ki prihaja iz Najsvetejšega zakramenta. Kdor se od tega zakramenta oddalji ali pregreši (1 Kor 11,29) njegovo krščanstvo od znotraj ugasne. Gre za globoko priznanje svoje nemoči, da bi veroval, upal in ljubil brez evharističnega Jezusa. Brez evharistije ne morem živeti tako, da bi se zveličal. Brez evharistije me bo skušnjava premagala in bom padel nazaj v smrtno senco.

Sine dominico non possumus! Cerkev ne more brez nedelje!

Pogoje oz. način kako sprejeti Jezusa v svetem obhajilu, da bi Jezus deloval s svojim odrešenjem (mi dal novega duha in novo srce) pa najdemo v zgledu Marije. Marija je prva sprejela Jezusa brez madeža (pogoj, da prejmemo obhajilo v stanju posvečujoče milosti) in v srcu in dejanjuje naredila sklep: »Zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38), kar pomeni sklep in željo, da se na meni uresniči vsa Božja volja. Na tem mestu vidimo tudi pomembnost češčenja Marije, ki nas more pripraviti na vreden sprejem Jezusovega odrešenja.

V tem težkem času predvsem molimo sveti rožni venec. Naj nam bodo pri tem pomoč tri trditve o rožnem vencu:

  • Ni je težave, ki je ne bi mogli rešiti z molitvijo rožnega venca. (s. Lucija dos Santos);
  • Najmogočnejši način molitve je molitev rožnega venca. (sv. Frančišek Saleški);
  • Rožni venec je orožje našega časa (sv. Pij iz Pietrelcine).

Aljaž Kraševec, kaplan