Ivan Sivec: In večno bodo cvetele lipe

Dragi knjigočajevci in vsi, ki nas spremljate online,
za nami je predzadnji pogovorni večer v tem šolskem letu. Čaka nas še srečanje meseca junija. Hvala vsem, ki ste ga soustvarili. Mislim, da nas je Willhelm naučil mnogo stvari, predvsem pa ne obupajmo nad nikomer. Naj izgleda vse še tako neizhodno, Bog vedno najde izhod. Videli smo, kako močna je lahko molitev vseh, ki so povezani z nami in drug z drugim. Samo na tak način žrtev lahko odreši kriminalca in rablja. Odpuščati ni lahko. Moliti za sovražnike je še težje. Prosimo vedno za milost in Božjo pomoč pri tem. Milost zmore več, je dejal pisatelj Andre Louf, v naslovu svoje knjige. 
Milost odpira prostor za Boga v nas in v drugih. Ko se prenpolnjenost našega zaprtega in ranjenega srca, sprosti od greha in sveta, Bog lahko začne delovati. Nismo mi Bogovi. Bog je samo eden, mi pa njegovi sinovi in hčere. Zato mu prepustimo krmilo v težkih časih.
*************************************************************
Napovednik:
Meseca junija bomo stopili v čas 18. stoletja in se srečali ob knjigi:
Ivan Sivec: In večno bodo cvetele lipe: 
roman o Petru Pavlu Glavarju, župniku komende sv. Petra, velikanu dobrote, ljubezni in obnove človeških src
 
Knjigo je izdala Mohorjeva družba, 
Letos 2. maja smo praznovali 300 letnico rojstva komendskega župnika, g. Petra Pavla Glavarja. (2. maj 1721, Ljubljana † 24. januar 1784, Gomila)
Petra Pavla Glavarja že kot dojenčka položijo na župnijski prag v Komendi, češ da je otrok visokega cerkvenega dostojanstvenika z Malte. Čaka ga trnova življenjska pot tako do duhovniškega poklica kot upravnika Komende sv. Petra in Lanšpreža na Dolenjskem. Peter Pavel Glavar je bil vsestranski mož po srcu, izobražen duhovnik, mecen in gospodarstvenik. V hiši v Komendi, ki jo je zgradil, pa je ohranjena je tudi njegova čudovita knjižnica. 
Zelo veliko se je tudi ukvarjal  s čebelami. Na Dolenjskem, kjer je živel na gradu Lanšperž, je imel okrog 200 panjev. Poleg vsega pa je imel izredno sočutno srece do siromašnih, bolnih in ostarelih. Zapisal je tudi nekaj svojih molitev, ohranjene so pa tudi nekatere njegove odlične pridige. Pravijo, da je z vsem srcem in dušo delal za svoje župljane.
Srečanje ob Sivčevi knjigi bo 8. junija, v župnijski knjižnici, v kombinaciji z Zoom aplikacijo. Planiramo pa tudi zaključni izlet v Komendo na ogled cerkve in Glavarjeve knjižnice (sobota, 12.6. 2021). Prosim, da se mi čimprej prijavite!
Na izlet bomo po vsej verjetnosti odšli z osebnimi avtomobili. Več o izletu malo kasneje.
Kje se knjigo lahko dobi v antikvariatu, na Biblosu, v knjižnicah
 ali na Bolhi:
Odlomek iz romana: 

Stari Jeraj je še bolj začudeno gledal v panje, ko mu je njegov gospod razložil, da čaka iz panja, iz tistega, na katerega končnico je hudomušni podobar narisal hudiča, ki brusi ženski jezik na velikem mlinskem kamnu, prvi roj.
»Kako pa veste? Oprostite predrznosti, ampak saj ga niste mogli ves čas opazovati … Lahko je medtem kakšen roj že odletel …«
Glavarju se je razjasnil obraz in z velikim zadovoljstvom mu je razložil:
»Pritisnite uho k panju! No, kaj slišite Nič! Kajpada nič, ker bo z rojem verjetno še danes, tja do poldneva zagotovo, izletela stara matica … Veste, tisti znameniti pi-pi-pi, petje čebeljih matic, prihaja samo od mladih matic … To pomeni, da lahko slišite petje iz tistega panja, ki je enkrat že rojil ali pa nima več stare matice … V tem panju se kažejo vsi znaki rojenja, iz njega pa ne prijaha nobeno petje njihove matere … Iz tega panja bo prišel roj, imenovan prvec … Drugemu pravimo drujec, tretjemu pa tretjec … Če pa bi dobili iz stare čebelje družine nov roj z novo matico, pravimo roju kar pevec, zaradi petja matic … No, me zdaj razumete!«
Jeraj je le napol razumel, kar mu je pripovedoval razgreti komendski gospod. Tu, ob čebelah, je bil čisto drugačen kot pred oltarjem ali na prižnici. Z njegovega obraza sta veli posebna navdušenost in gorečnost. Kot bi bil sam mali kralj narave, ki jo zna lepo obračati v svoj prid.

»Ko je posijalo sonce na moj čebelnjak, sem takoj vedel, da bo tale moj jezičnik, kot ga imenujem zaradi podobe na njem, danes zagotovo rojil … Le poglejte, kako čebelice posedajo pred žrelom … Če bi bilo vse običajno, bi bile zdaj že na kriških in moščanskih poljih, v tunjiških in cerkljanskih gmajnah, na pšaških in suhadolskih dobravah … Eden od znakov za rojenje je tudi, da se nikogar ne bojijo … Tudi pikajo ne … Le poskusite se jih dotakniti s prsti, nič vam ne bodo naredile … In le poglejte jih, kako leno stegujejo pred panjem sprednje nožice in rožičke … Med pa nabirajo le malokatere od njih … Vse samo čaka na veliki dogodek …«
Kriški bajtar Jeraj je zamišljeno prikimal, češ gospod kaplan so to dobro preučili, res je tako.
»In še na nekaj bi moral pred rojenjem paziti vsak čebelar, ki naj priskoči na pomoč ob pravem trenutku …! Imeti bi moral pripravljene vse stvari za roj, od praznega panja do platnenih cunj za nakajanje čebel, od vžigalic do omelca za ometanje čebel, od nekaj medenih satičkov do nekaj matičnic za pripiranje tistih matic, ki so pri rojenju odveč, Tako, da ne boste mislili, da sem vas brez potrebe poklical v Komendo … Včasih mi je v pomoč kateri od hlapcev, ampak so vsi tako nerodni pri čebelah, da sem si prav zaželel imeti ob sebi mehko čebelarsko roko … Pa še koristilo vam bo …«
Nenadoma je Peter Pavel Glavar onemel. Časa za podrobnejšo razlago je v hipu zmanjkalo. Iz panja, po Glavarju imenovanega jezičnik, je prihitelo na ducate mladic, čebelic sive barve. Kar zavrele so iz panja, tako se jim je mudilo. Nekaj jih je letalo v krogu sem ter tja, nekaj jih je poplesavalo pred žrelom, vsem pa se je strašansko mudilo na prosto. Žrelo jezičnika je bilo v trenutku zamašeno s čebelami.
»Zdaj gre zares!« je poskočil Peter Pavel in oči so se mu zasvetile od veselja.
Iz panja je prihajalo vse močnejše šumenje in bučanje. Čebele so švigale sem ter tja, slišati je bilo praskanje in škrebljanje, kot bi hotele pregristi deske panja, nazadnje pa so puhnile na plano, kot bi jih nekdo z močno silo pognal ven. V hipu so se dvignile v zrak in se zapodile proti vejam jablane ob čebelnjaku. Peter Pavel je bil prepričan, da se bodo na prvi veji tudi ustavile, se združile v grozd okoli matice, skupaj z njo pa jih bo ogrebel v nastavljeni panj.