Knjiga in čaj

Aleš Kramolc: Vozim skozi življenje

»To je to, ne bo se nič premikal, to je njegovo stanje za vse življenje,« je slišal reči zdravnika, a se s tem ni pomiril. Sledili so neznosni notranji boji, samoobtoževanje, nemoč, tudi jeza, a na koncu sta prevladali ljubezen do življenja in močna volja.  

Aleš pravi, da se vedno najde pot, če je človek dovolj vztrajen in pripravljen dati vse od sebe. Tega se je naučil v športu, ki je bil in ostal pomemben del njegovega življenja. Že nekaj časa aktivno trenira ragbi z ekipo iz Gradca in si življenja brez športa ne predstavlja.  

Težko si zamišljam, da obstaja tudi tak šport. Rugby na vozičkih za invalide. 

Več o tem, kako je premagoval ovire, ki so ga zaustavljale v življenju in kako težko jih je premagoval, da mu je uspelo, nam bo Aleš povedal v torek, 9.6.2020 po večerni sveti maši, v župniji Ljubljana Sveti Križ. Dobimo se na župnijskem dvorišču, ob 19.45.

»Danes enostavno pametujem o tem, kako biti pozitivno naravnan, kako odvreči s sebe morebitne krivde, zamere, jezo, kako se premikati iz cone udobja … A enostavno je govoriti, težko sprejeti, še težje to živeti.

Rad, res rad bi napisal, da sem tak način razmišljanja in delovanja hitro osvojil. A bi se zlagal. Resnica je, da je bilo mučno in dolgotrajno. Zajebano verjetno ne bi smel zapisati v knjigo, ampak bilo je res – zajebano.

Življenje je nekako bolj smiselno in bogatejše, ko se zavedamo, da na svetu nismo sami. Če mi je bila dana taka preizkušnja, ta nesreča in posledična invalidnost, se čutim odgovornega, da s tem nekaj dobrega naredim tako zase kot tudi za družbo. Zato se danes vedno bolj angažiram in pomagam mladim poškodovancem, ki so pristali na vozičku.«

Aleš