Nekategorizirano

Ne izbirajmo navidezno lažjih poti


Giovanni Battista Piranesi (1720-1778)

Misijonar Pedro Opeka je v eni izmed svojih knjig zapisal: Uprite se skušnjavi navidezno lažjih poti! Naivni kot smo, največkrat ravnamo ravno obratno: podležemo skušnjavi in izberemo lažjo pot, ker mislimo, da se bomo na tak način rešili trpljenja, pomanjkanja, bolezni, starosti in še česa. Družba nas sili, da živimo po vzorcu reklam, ki se vsiljujejo vsepovsod in nas potiskajo v hiter in površen način življenja. Neprestano nas nekaj skrbi. Imeti ali ne imeti, to je danes vprašanje. Imeti moč, slavo, denar, svojo pot in svojo resnico. Imeti čim več. 

Mnogo ljudi danes čuti globoko praznino. Tudi kristjani. Globoko nas preplavlja miselnost tega sveta. Vsi imamo skušnjavo, da bi se sami uresničili in odrešili. Bog in Cerkev danes celo številnih kristjanov več ne nagovarjata. Zato iščejo drugod. Sami se želijo osvoboditi spon in zadihati. »Zmanjševanje« vere v krščanskega Boga pa največkrat pomeni naraščanje vraževerja. V 21. stoletju smo priča pravi poplavi novih duhovnosti, ki izvirajo večinoma z Vzhoda: budizem, joga, reiki, bioenergija, hinduizem, ayurveda, tibetanske vaje za pomlajevanje, tai-chi, feng-shui, akupresura … Ljudem obljubljajo izgubljeni duhovni mir in sprostitev.

Zaupanje mnogih ljudi v svet ezoterike je veliko. Popolnoma nekritično sprejemamo tisto, kar je tisočletja delovalo in izvira iz nekega drugega duhovnega okolja in tradicije. To presajanje
vzhodnih duhovnosti je lahko zelo nevarno. Oddaljuje nas od krščanskega Boga, ki je oseben Bog, Bog, ki nas posluša, ki se sklanja k nam in nas kliče po imenu. »Na svoje dlani sem te zapisal,« nam pravi v Sveto pismo.

Velikokrat nove vrste duhovnosti ponujajo hipne rešitve in razsvetljenja, ki na dolgi rok ne zdržijo. Postanemo ujetniki nekih vsebin, ki nimajo nič skupnega s tem, kar nam je z življenjem
in besedo razodel Jezus. Vera v razne energije in čakre zamenja vero v Boga Očeta in Stvarnika. Jezusa zamenja guru. V naših glavah pa pride do zmešnjave. Joga je na Zahodu postala fenomen 21. stoletja. Preko raznih dihalnih in telesnih vaj obljublja lep svet, zadovoljstvo, mir in rešitev naših zdravstvenih težav. Je temu res tako? Imamo mnogo pričevanj ljudi, ki so se nehali ukvarjati z jogo, ker so imeli z njo zelo boleče in nevarne izkušnje.

Hrvaški duhovnik Josip Blažević v svojem članku Nevarnosti new age-a, joge, bioenergije in reiki-ja pravi, da danes vsi govorijo o ljubezni. Vse religije. Vsaka na svoj način. Vendar nobena od njih ne govori o tisti ljubezni, ki nam jo je pokazal Jezus. To je ljubezen, ki nosi v sebi skrivnost križa in vstajenja.

Krščanstvo ni religija, kjer človek išče Boga. Krščanstvo je vera obličja. Sam Bog išče človeka in se nežno sklanja k njemu. Govori mu na srce o tem, da je ljubljen takšen, kot je – nepopoln. Želi, da živimo v tem trenutku te zgodovine in tega sveta. Obljubil nam je, da bo z nami do konca sveta. Zato je vsak trenutek lahko trenutek milosti in božjega dotika, ki nas notranje izpolnjuje. Hkrati nam daje poslanstvo, da lahko tudi po nas v ta svet pronica Božja ljubezen in ga preobraža.

Joga na primer v svoji osnovi ne išče osebnega in ljubečega Boga. Od Njega in od tega sveta nas umika. Trga nas od bistva božjega otroštva. Ne omogoča nam, da bi izpolnili svoje poslanstvo
in postali to, kar smo v Božjih očeh. Pred nami je poletje. Izkoristimo ta čas in potešimo svojo lakoto po ljubezni pri živem Bogu. On nas čaka. Na najmočnejši način je navzoč v evharistiji. Tam nas čaka in obnavlja našo duhovno in telesno moč. Izkažimo mu zaupanje in ga obiščimo.

V teh poletnih počitnicah vam želim polnost življenja v Bogu!

Zdenka Sušec