Katehumenat

Spoznavanje krščanstva in katehumenat

Želite vedeti, kaj je krščanstvo in kdo so kristjani?
Se sprašujete o smislu življenja?
Želite spoznati Jezusa?
Želite prejeti zakramente krsta, obhajila, birme?

S katehumenatom bomo letos pričeli v četrtek, 10. oktobra 2019, ob 20.00.

Katehumenat pomeni pripravo na zakramente uvajanja v krščanstvo (krst, obhajilo, birma). Mnogo ljudi te zakramente sicer že ima, nima pa dovolj dobrega ali poglobljenega poznavanja vsebine vere. Nekateri pa nimajo zakramentov in si jih tudi še ne želijo prejeti, radi pa bi bolje spoznali in razumeli krščanstvo.

Iz obeh razlogov smo srečanja razširili v Spoznavanje krščanstva in katehumenat. To pomeni, da ponujamo oboje – možnost spoznavanja osnovnih tem krščanstva, ne da bi bil pri tem nujno cilj prejem zakramentov, seveda pa je to najprimernejši kraj za pripravo na krst, obhajilo in birmo ter prejem teh zakramentov za vse, ki to želijo.

Na velikonočno vigilijo, 11. aprila 2020, pri slovesni vstajenjski sveti maši bodo katehumeni prejeli zakramente uvajanja v krščanstvo.

Potek večerov

Večer pričnemo ob 20.00 in običajno končamo ob 21.30. Srečanje se začne z gostoljubno ponudbo čaja in obloženih kruhkov, ki jih skrbno pripravijo sodelavci iz ekipe. Nato zapojemo nekaj pesmi, ki nam že pomagajo začutiti krščansko molitev – slavljenje. Sledi nagovor župnika ali povabljenega gosta na eno izmed tem. Zadnje pol ure pa se razdelimo v male skupine, kjer je priložnost za pogovor, odzive in debato, ki jo je sprožil nagovor.

Če bi se nam želeli pridružiti ali iščete informacije v zvezi s katehumenatom, lahko pokliče na 040/505 270 (Helena).

Povezava na letak:

Vtisi udeležencev

“Odločil sem se, da končno naredim ta korak v svojem življenju in se odpravil do župnije. Udeležil sem se čisto vsakega srečanja. V teh mesecih sem med predavanji v sklopu katehumenata, tudi dobil odgovore na določene stvari, o katerih prej nisem toliko vedel. Čutil sem, da sem naredil pomemben korak naprej v svojem življenju in tako prejel poseben blagoslov … ” (Marko)

“Ko sem se pobiral po zadnjem strmem padcu, sem imel neprestan občutek, da nekdo bdi nad menoj, me usmerja in pomirja. V želji spoznati tisto, onkraj materialnega, sem se pridružil katehumenatu. Informacije so bile podane na preprost način in dajale možnost posamezniku, da nadgradi tako sebe kot tudi svet okoli sebe.”  (Gregor)

Ker verjamem v sožitje med vernimi in nevernimi, a pri sebi kljub temu občasno zaznam nestrpne in stereotipne odzive, sem se pred dvema leta pridružila programu »Spoznavanje krščanstva in katehumenat«. Verjamem namreč, da je globje poznavanje in razumevanje vere in verujočih prvi korak k resnični strpnosti. Izkazalo se je, da enoletno izobraževanje (s kar nekaj odsotnostmi zaradi drugih obveznosti) zame ni dovolj. Zato sem se predavanj in pogovorov po skupinah, ki jim sledijo, udeleževala tudi v 2017/18. Zame srečanja niso bila nič manj zanimiva, čeprav sem se z marsikatero vsebino seznanjala že drugič. Delno je bilo tako, ker so bile teme predstavljene drugače, delno pa, ker sem jih bolje razumela. Ker so vse dobre stvari tri, bom tudi letos s katehumeni. Hvaležna sem za odprtost, ki mi omogoča, da sem zraven, čeprav se ne pripravljam na prejetje katerega od zakramentov. In za prijazne in dobromisleče ljudi, ki jih spoznavam.”  (Cvetka)

“Vedno sem poskušal razumeti svet in kar je onkraj materialnega. Počasi sem videl, da se nekatere stvari ujemajo s krščanskim naukom in zato sem hotel bolj natančno poznati ta nauk. Na katehumenatu sem dobil delne informacije, ki so pojasnile določena vprašanja, ki sem jih imel na različnih področjih. Je kot lep uvod, kjer dobimo osnovno znanje, daje pa tudi možnost poglobitve.” (Andrej)

»Na katehument me je pripeljalo razmišljanje o smislu življenja, o vsem, kar se mi je dogajalo, in spoznanje, da moč, s katero sem prebrodila težke trenutke, ni prišla sama od sebe. Naključno sem se srečala z gospodom Zwittrom, ki mi je nekoliko odprl vrata do spoznanja, da je nekdo vedno ob meni. Pokazal mi je, da me nekdo že dolgo kliče. To srečanje in pogovor sta se zgodila z razlogom, v to sem prepričana. Težko razložim, zakaj iščem odgovore v vaši župniji, toda nekje iz globine slišim ta klic. Vprašanja in nesmisli dobivajo tu svoje smiselne odgovore. Čutim, da je to tisto, kar sem iskala. Spoznavam, kako veliko ljubezni in dobrega sem prejela v življenju. Zato mi pot iz Zagreba ni odveč, počutim se povsem dobrodošlo. Veseli, nasmejani in topli ljudje v skupini so dokaz, da sem na pravem mestu.« (Jadranka)

Za vtise smo povprašali sodelavca v ekipi, župljana Roka Sekirnika, in udeleženko, Jadranko Petrović – Damijanić, ki skupaj s svojim možem zgledno in redno prihaja na srečanja iz mesteca v bližini Zagreba.

SKRIVNOST KRIŽA
Menda v današnjem času živimo od duha prazne steklenice krščanstva. Ta duh, četudi nežen in nevsiljiv, je vendarle dovolj močan, da vabi k sebi mlade in stare, ki se s krščanstvom še ne poznajo. Vsi imajo skupno spraševanje o smislu življenja, o svoji vlogi na svetu, o resničnosti onkraj materialnega … Čeprav moderni čas ponuja mnogotere odgovore na ta vprašanja, se ob četrtkih zvečer v župniji Sv. Križ srečuje skupina katehumenov, ki so odgovor začutili prav v skrivnosti križa. Pod vodstvom župnika Aleka Zwittra vedno globlje spoznavajo zgodovino in izročilo krščanstva, skrivnosti zakramentov ter se pripravljajo na sprejem v Cerkev. Če so se ob prvih srečanjih pojavljala vprašanja, kaj pomeni gesta križa na čelu kristjana, se v približevanju velike noči že poraja iskanje odgovorov na vprašanja o odrešenju in vlogi križa – vprašanja, ki so izziv vsem kristjanom. Ker smo kristjani v svojem življenju vedno na duhovni poti, so nam katehumeni blagoslovljena znamenja, ki nam zastavljajo vprašanja o najglobljem smislu naše vere. Ko molimo za njihovo pripravo na krst, ki se bo zgodil na veliko noč, se lahko z njimi za hip zaustavimo pri vprašanjih – kaj je zame križ in kdo je Kristus.

Rok Sekirnik

PREIZKUŠNJE NAS ŠE BOLJ POVEŽEJO Z BOGOM
Rodila sem se v družini, kjer je bil oče krščen v rimokatoliški, mati pa v grkokatoliški Cerkvi. Starši niso bili praktični verniki, vendar sva bila z bratom deležna vzgoje po načelih in zapovedih katoliške Cerkve. Nisva bila krščena takoj po rojstvu. To izbiro so nama starši prepustili. Ob rojstvu izgubimo vez, s katero smo bili povezani z materjo. In čeprav je popkovina prerezana, se še dolgo naslanjamo na svojo mater. Težko bi opredelila, kdaj točno sem opazila, da poleg nje obstaja še Nekdo. Nekdo, ki me ima rad, me varuje, mi pomaga … Starši so naju vzgajali v duhu katoliške Cerkve: ne kradi, ne laži, marljivo delaj, pomagaj, ne bodi ljubosumen, ne sovraži … Dolgo sem razmišljala, da ob takšni vzgoji in stilu življenja niti ni bilo potrebe nekaj spreminjati. Preprosto, moje otroštvo je teklo v obilju družinske zaščite, gotovosti in ljubezni. V otroštvu se mi je močno vtisnilo, da je Bog vseprisoten. To pomeni, da vidi vse, sliši vse. Ustvarila se je povezava z Bogom, ne strah pred Njim, ampak spoštovanje do Nekoga, kateremu se ne želim izneveriti. Tudi moji otroci niso bili krščeni takoj po rojstvu, to odločitev sem prepustila njihovi volji. Izbrali so krst. Takrat sem začela tudi sama razmišljati o vstopu v katoliško Cerkev. Sinova bolezen in smrt našega vnuka je bila zagotovo največji šok v mojem življenju. Žalost, bolečina in nemoč, da bi pomagala lastnemu otroku, ko je izgubil svojega otroka, so bile tako velike, da se mi je zdelo, da bom umrla. Vendar je bil Nekdo (ali nekaj) ponovno prisoten. Zdaj vem, da je tudi moževa težka bolezen obvladana samo s pomočjo milosti in Njega, ki je stalno ob meni. Moja odločitev, da prejmem zakramente Svete Cerkve ni prišla iznenada. Prišla je preprosto v trenutku, ko je to dozorelo v meni in se je po Božji previdnosti zgodilo srečanje z duhovnikom Alekom Zwitrom. Na pripravah na prejem zakramentov ter ob izredno dobro vodenih predavanjih in pogovorih sem spoznavala, kaj je to vera, kaj nam daje, kako brati Sveto pismo in zakaj je treba hoditi v Cerkev. Zaključila bi s citatom, ki opisuje, kar sedaj čutim: »Iztrgane korenine, ki ponovno rastejo, to so vsakdanje stvari, ki se spet pojavljajo, to so skrite resnice, ki se odkrivajo, to je nova svetloba, ki se kljub dolgi noči, pojavlja na obzorju …« (Giordano Bruno)

Jadranka Petrović – Damijanić