Ob besedi post najprej pomislim na nesimpatično odrekanje, ki je v površnem življenju na žalost največkrat samemu sebi namen. Moralo pa bi biti osvobajanje. A kako do njega? Zakaj se postim? Bi bil rad pred Gospodom velik ali majhen? Sem v središče postavil sebe ali Gospoda? Sem hotel dokazati, da »jaz« zmorem, da sem »jaz« dober? Kje je ponižnost? Kje vodljivost in vdanost Gospodu?
[read more=”Preberi več…” less=”Zapri.”]
Saj res, postati moram majhen, priznati svojo nesposobnost, nemoč in v srcu dati prostor Jezusu, Očetu, tistemu, ki je edini resnično močen, celo Vsemogočen. Nekaj lakote, več molitve ali pozornosti do bližnjih pa mi pri tem zelo pomaga. Post naenkrat služi moji lakoti po ponižnosti. Pomaga mi, da moja osebnostna rast postane zmanjševanje mojega jaza, post pa pot spuščanja v osrčje mojega srca. Postane pomagalo, s pomočjo katerega si upam po spiralnih stopnicah navzdol in navznoter, do mojih resničnih čutenj, resničnih bolečin: darov in pomanjkljivosti, ljubezni in sovraštva, jeze in veselja, dobrohotnosti in zavisti … Post postane protiutež moji želji po biti zdrav, močan, učinkovit, sposoben in pomemben. A le če srečam in sprejmem svoje uboštvo, se približam resnični svoji podobi, le tak sem sprejemljiv za Gospoda in za bližnjega. Le če znam biti ponižen, sem zares zdrav, zdrav, četudi sem telesno bolan. Sem močan, čeprav me premagujejo vsi, učinkovit, čeprav sem invalid, v Gospodovih očeh pomemben, čeprav me nihče ne opazi. Tej drži pa največkrat nisem kos. Na koncu si moram priznati, da se ni tako težko odreči temu ali onemu. Izročiti se v Gospodove roke ali ženine ali v roke otrok, bližnjega, pa je nekaj čisto drugega.
Pa vendar, se bom potem še bal približati se bližnjemu, s katerim nisem v dobrih odnosih? Se bom še bal ženinih čustev, srčnih potreb otrok, sočloveka, ki je bolan, se sooča z zadnjo uro ali ga je zadela nesreča? Verjetno bo ta strah ostal del mene. A čutim, da mi bo lažje.
[/read]
Marijan Jesenko
