Letošnje večere za spoznavanje krščanstva in katehumenat obiskuje okrog dvajset udeležencev in več članov ekipe, sodelavcev voditelja, župnika Aleka Zwittra. Udeleženci prihajajo s podobno željo – spoznati ali poglobiti krščansko vero. Nekateri si želijo zakramentov, drugi jih že imajo, a čutijo potrebo po osvežitvi svojega znanja. Slovesen zaključek s prejemom zakramentov bo na sobotno vigilijo, 15. aprila 2017. Za vtise smo povprašali sodelavca v ekipi, župljana Roka Sekirnika, in udeleženko, Jadranko Petrović – Damijanić, ki skupaj s svojim možem zgledno in redno prihaja na srečanja iz mesteca v bližini Zagreba.
[read more=”Preberi več…” less=”Zapri.”]
SKRIVNOST KRIŽA
Menda v današnjem času živimo od duha prazne steklenice krščanstva. Ta duh, četudi nežen in nevsiljiv, je vendarle dovolj močan, da vabi k sebi mlade in stare, ki se s krščanstvom še ne poznajo. Vsi imajo skupno spraševanje o smislu življenja, o svoji vlogi na svetu, o resničnosti onkraj materialnega … Čeprav moderni čas ponuja mnogotere odgovore na ta vprašanja, se ob četrtkih zvečer v župniji Sv. Križ srečuje skupina katehumenov, ki so odgovor začutili prav v skrivnosti križa. Pod vodstvom župnika Aleka Zwittra vedno globlje spoznavajo zgodovino in izročilo krščanstva, skrivnosti zakramentov ter se pripravljajo na sprejem v Cerkev. Če so se ob prvih srečanjih pojavljala vprašanja, kaj pomeni gesta križa na čelu kristjana, se v približevanju velike noči že poraja iskanje odgovorov na vprašanja o odrešenju in vlogi križa – vprašanja, ki so izziv vsem kristjanom. Ker smo kristjani v svojem življenju vedno na duhovni poti, so nam katehumeni blagoslovljena znamenja, ki nam zastavljajo vprašanja o najglobljem smislu naše vere. Ko molimo za njihovo pripravo na krst, ki se bo zgodil na veliko noč, se lahko z njimi za hip zaustavimo pri vprašanjih – kaj je zame križ in kdo je Kristus.
Rok Sekirnik
PREIZKUŠNJE NAS ŠE BOLJ POVEŽEJO Z BOGOM
Rodila sem se v družini, kjer je bil oče krščen v rimokatoliški, mati pa v grkokatoliški Cerkvi. Starši niso bili praktični verniki, vendar sva bila z bratom deležna vzgoje po načelih in zapovedih katoliške Cerkve. Nisva bila krščena takoj po rojstvu. To izbiro so nama starši prepustili. Ob rojstvu izgubimo vez, s katero smo bili povezani z materjo. In čeprav je popkovina prerezana, se še dolgo naslanjamo na svojo mater. Težko bi opredelila, kdaj točno sem opazila, da poleg nje obstaja še Nekdo. Nekdo, ki me ima rad, me varuje, mi pomaga … Starši so naju vzgajali v duhu katoliške Cerkve: ne kradi, ne laži, marljivo delaj, pomagaj, ne bodi ljubosumen, ne sovraži … Dolgo sem razmišljala, da ob takšni vzgoji in stilu življenja niti ni bilo potrebe nekaj spreminjati. Preprosto, moje otroštvo je teklo v obilju družinske zaščite, gotovosti in ljubezni. V otroštvu se mi je močno vtisnilo, da je Bog vseprisoten. To pomeni, da vidi vse, sliši vse. Ustvarila se je povezava z Bogom, ne strah pred Njim, ampak spoštovanje do Nekoga, kateremu se ne želim izneveriti. Tudi moji otroci niso bili krščeni takoj po rojstvu, to odločitev sem prepustila njihovi volji. Izbrali so krst. Takrat sem začela tudi sama razmišljati o vstopu v katoliško Cerkev. Sinova bolezen in smrt našega vnuka je bila zagotovo največji šok v mojem življenju. Žalost, bolečina in nemoč, da bi pomagala lastnemu otroku, ko je izgubil svojega otroka, so bile tako velike, da se mi je zdelo, da bom umrla. Vendar je bil Nekdo (ali nekaj) ponovno prisoten. Zdaj vem, da je tudi moževa težka bolezen obvladana samo s pomočjo milosti in Njega, ki je stalno ob meni. Moja odločitev, da prejmem zakramente Svete Cerkve ni prišla iznenada. Prišla je preprosto v trenutku, ko je to dozorelo v meni in se je po Božji previdnosti zgodilo srečanje z duhovnikom Alekom Zwitrom. Na pripravah na prejem zakramentov ter ob izredno dobro vodenih predavanjih in pogovorih sem spoznavala, kaj je to vera, kaj nam daje, kako brati Sveto pismo in zakaj je treba hoditi v Cerkev. Zaključila bi s citatom, ki opisuje, kar sedaj čutim: »Iztrgane korenine, ki ponovno rastejo, to so vsakdanje stvari, ki se spet pojavljajo, to so skrite resnice, ki se odkrivajo, to je nova svetloba, ki se kljub dolgi noči, pojavlja na obzorju …« (Giordano Bruno)
Jadranka Petrović – Damijanić
[/read]
