Če bi se nam želeli pridružiti ali iščete informacije glede katehumenata, lahko pokličete na 040 505 270 (Helena) ali pa se prijavite preko spleta na tej povezavi.
Spoznavanje krščanstva in katehumenat
Želite vedeti, kaj je krščanstvo in kdo so kristjani?
Se sprašujete o smislu življenja?
Želite spoznati Jezusa?
Želite prejeti zakramente krsta, obhajila, birme?
S katehumenatom bomo letos pričeli v četrtek, 5. oktobra 2023, ob 20.00 (v veroučnih učilnicah, Na Žalah 2).
Katehumenat pomeni pripravo na zakramente uvajanja v krščanstvo (krst, obhajilo, birma). Mnogo ljudi te zakramente sicer že ima, nima pa dovolj dobrega ali poglobljenega poznavanja vsebine vere. Nekateri pa nimajo zakramentov in si jih tudi še ne želijo prejeti, radi pa bi bolje spoznali in razumeli krščanstvo.
Iz obeh razlogov smo srečanja razširili v Spoznavanje krščanstva in katehumenat. To pomeni, da ponujamo oboje – možnost spoznavanja osnovnih tem krščanstva, ne da bi bil pri tem nujno cilj prejem zakramentov, seveda pa je to najprimernejši kraj za pripravo na krst, obhajilo in birmo ter prejem teh zakramentov za vse, ki to želijo.
Na velikonočno vigilijo, 31. marca 2024, pri slovesni vstajenjski sveti maši bodo katehumeni prejeli zakramente uvajanja v krščanstvo.
Potek večerov
Večer pričnemo ob 20.00 in običajno končamo ob 21.30. Srečanje se začne z gostoljubno ponudbo čaja in prigrizkov. Nato zapojemo nekaj pesmi, ki nam že pomagajo začutiti krščansko molitev – slavljenje. Sledi nagovor duhovnika ali povabljenega gosta na eno izmed tem. Zadnje pol ure pa se razdelimo v male skupine, kjer je priložnost za pogovor, odzive in debato, ki jo je sprožil nagovor.
Vtisi udeležencev
“Odločil sem se, da končno naredim ta korak v svojem življenju in se odpravil do župnije. Udeležil sem se čisto vsakega srečanja. V teh mesecih sem med predavanji v sklopu katehumenata, tudi dobil odgovore na določene stvari, o katerih prej nisem toliko vedel. Čutil sem, da sem naredil pomemben korak naprej v svojem življenju in tako prejel poseben blagoslov … ” (Marko)
“Ko sem se pobiral po zadnjem strmem padcu, sem imel neprestan občutek, da nekdo bdi nad menoj, me usmerja in pomirja. V želji spoznati tisto, onkraj materialnega, sem se pridružil katehumenatu. Informacije so bile podane na preprost način in dajale možnost posamezniku, da nadgradi tako sebe kot tudi svet okoli sebe.” (Gregor)
“Vedno sem poskušal razumeti svet in kar je onkraj materialnega. Počasi sem videl, da se nekatere stvari ujemajo s krščanskim naukom in zato sem hotel bolj natančno poznati ta nauk. Na katehumenatu sem dobil delne informacije, ki so pojasnile določena vprašanja, ki sem jih imel na različnih področjih. Je kot lep uvod, kjer dobimo osnovno znanje, daje pa tudi možnost poglobitve.” (Andrej)
Rodila sem se v družini, kjer je bil oče krščen v rimokatoliški, mati pa v grkokatoliški Cerkvi. Starši niso bili praktični verniki, vendar sva bila z bratom deležna vzgoje po načelih in zapovedih katoliške Cerkve. Nisva bila krščena takoj po rojstvu. To izbiro so nama starši prepustili. Ob rojstvu izgubimo vez, s katero smo bili povezani z materjo. In čeprav je popkovina prerezana, se še dolgo naslanjamo na svojo mater. Težko bi opredelila, kdaj točno sem opazila, da poleg nje obstaja še Nekdo. Nekdo, ki me ima rad, me varuje, mi pomaga … Starši so naju vzgajali v duhu katoliške Cerkve: ne kradi, ne laži, marljivo delaj, pomagaj, ne bodi ljubosumen, ne sovraži … Dolgo sem razmišljala, da ob takšni vzgoji in stilu življenja niti ni bilo potrebe nekaj spreminjati. Preprosto, moje otroštvo je teklo v obilju družinske zaščite, gotovosti in ljubezni. V otroštvu se mi je močno vtisnilo, da je Bog vseprisoten. To pomeni, da vidi vse, sliši vse. Ustvarila se je povezava z Bogom, ne strah pred Njim, ampak spoštovanje do Nekoga, kateremu se ne želim izneveriti. Tudi moji otroci niso bili krščeni takoj po rojstvu, to odločitev sem prepustila njihovi volji. Izbrali so krst. Takrat sem začela tudi sama razmišljati o vstopu v katoliško Cerkev. Sinova bolezen in smrt našega vnuka je bila zagotovo največji šok v mojem življenju. Žalost, bolečina in nemoč, da bi pomagala lastnemu otroku, ko je izgubil svojega otroka, so bile tako velike, da se mi je zdelo, da bom umrla. Vendar je bil Nekdo (ali nekaj) ponovno prisoten. Zdaj vem, da je tudi moževa težka bolezen obvladana samo s pomočjo milosti in Njega, ki je stalno ob meni. Moja odločitev, da prejmem zakramente Svete Cerkve ni prišla iznenada. Prišla je preprosto v trenutku, ko je to dozorelo v meni in se je po Božji previdnosti zgodilo srečanje s pravim duhovnikom. Na pripravah na prejem zakramentov ter ob izredno dobro vodenih predavanjih in pogovorih sem spoznavala, kaj je to vera, kaj nam daje, kako brati Sveto pismo in zakaj je treba hoditi v Cerkev. Zaključila bi s citatom Giordana Bruna, ki opisuje, kar sedaj čutim: »Iztrgane korenine, ki ponovno rastejo, to so vsakdanje stvari, ki se spet pojavljajo, to so skrite resnice, ki se odkrivajo, to je nova svetloba, ki se kljub dolgi noči, pojavlja na obzorju …« (Jadranka)