Caspar David Friedrich, Popotnik nad meglenim morjem (1817)
December je mesec brezglavega hitenja, toda advent je čas tihega pričakovanja. Za nemir in hrup imamo Slovenci dobro referenco: »Ko brez miru okrog divjam, prijat’lji prašajo me: kam?« Tako gre prva kitica kratke, izbrušene Prešernove pesmi Kam. Pesnik v svojem hrepenenju ne najde nobene izpolnitve, pač pa vihar, razdejanje in obup. Motiv pesmi je sicer romantična ljubezen, toda Prešeren je tu zadel neko splošnejšo bivanjsko resnico: čeprav človek hrepeni po drugačnem, globljem in resničnejšem življenju, mu je to nedostopno ali pa se mu nenehno izmika.
Komur je dano, išče drugo, »odličnejšo pot«. Znamenita je Prešernova kratka refleksija, ki jo običajno naslavljamo Prešernova vera. Sam je ni nikoli objavil, pač pa jo je po spominu zapisal njegov prijatelj Miha Kastelic:
Kar je, beží; al´ beg ni Bog?
Ki vodi vekomaj v ne-bo,
kar je, kar b´lo je in kar bo.
Pesem je dvoumna, mogoče pa bi jo bilo razumeti, da je ravno bežnost, minljivost temeljni princip (»Bog«), ki vodi svet, in sicer ne v nebo, pač pa v »ne-bo«, v nebivanje, torej v nič. Kot da pesnik ni našel poti iz labirinta. Toda v taki ateistični drži ne najde ne zadoščenja ne občutka svobode. Nasprotno, iz zgoščenih verzov je čutiti globoko melanholijo. Hkrati je jasno, da je kljub nihilistični poanti Prešernove vere, ali pa ravno zaradi nje, Prešerna vprašanje Boga še naprej vznemirjalo. Ni nepomembno pričevanje njegove sestre Lenke, da je pred smrtjo prebiral zlasti Novo zavezo in Hojo za Kristusom.
Pavlovo življenje je bilo še bolj razburkano od Prešernovega. Že njegov vstop v zgodovino je bombastičen: »Besnel je in grozil s smrtjo Gospodovim učencem«, poroča Luka. Mi bi rekli, da je okrog divjal brez miru. In vendar je tudi briljantni farizej Pavel hrepenel najprej po bližini in spoznanju Boga. Toda to njegovo prizadevanje, vključno s hotenjem po doslednem izpolnjevanju postave, je bilo površinsko, pozunanjeno in zato jalovo, celo destruktivno: nazadnje ga je privedlo do maničnega pohoda zoper mlado Cerkev v Damasku. Toda ko ga je na poti tja obsijala luč in je zaslišal glas vstalega Kristusa, je prej pobesneli Pavel padel po tleh in ni bil več isti.
Ne vemo zagotovo, kako se je končalo Prešernovo iskanje odgovora na vprašanje o Bogu. Vsekakor se, nagnjen k boemstvu, ni uspel nikoli izkopati iz spirale avtodestruktivnega vedenja. Nasprotno pa vemo, da je Pavel po epizodi pred Damaskom svoje nekdaj uničevalne nagone preobrnil v pristno željo po ponovnem srečanju s Kristusom in v plodno premišljevanje veselega oznanila. Z zanj značilno samozavestjo se je poimenoval za apostola in s svojim uvidom ključno oblikoval nastajajočo Cerkev. Ob premišljevanju dogodka vstajenja se je lahko njegovo razumevanje Boga, postave, samega sebe in drugih v temelju spremenilo in poglobilo. Zdaj je »življenje v obilju« dostopno vsakomur, Grku in Judu, barbaru in Skitu.
Advent je čas, ko lahko človek na nemirni poti v Damask sreča Kristusa. Čas za rast skrivnega hrepenenja po spreobrnjenju, po vstajenju in večnosti.
Miha Movrin
