V Petrovčah, kjer so doma dominikanci, se v nebo dviga bazilika minor, bazilika Marijinega obiskanja.
Na dvorišču nas sprejme pater Drago, dominikanec. V cerkvi pa nas kot romarje upanja pričaka smejoča Marija z Jezusom.
Na roki ima prstan, ki je povezan s posebno legendo o zaobljubi Mariji. Marija obljube jemlje resno, zato svojega častilca barona Miglia tudi ni spustila iz rok. Baron Miglio je Mariji nataknil prstan in se zavezal, da se ne bo nikoli poročil. Kasneje se je zaljubil in si premislil. Ko je hotel Mariji prstan sneti, da bi ga dal svoji zaročenki, je le ta skrčila prste in je prstan ostal na njeni roki. Baron Miglio se ni zato kasneje nikoli poročil. Zanj je bilo to posebno Marijino znamenje.
Žalski romarji smo v tem Marijinem svetišču prejeli svetoletni odpustek. Pred tem smo imeli tudi sveto spoved, ki smo jo zaključili s sveto mašo.
Tako kot vsako svetišče, je tudi to zaživelo med obredi in liturgijo. Imeli smo čas za molitev, premišljevanje, pogovor z Bogom in med seboj. Kako blagodejno je bilo živeti to malo občestvo, kamor je posijala Božja milost.
To je edino kar šteje. Biti eno v občestvu, z Bogom, brati in sestrami.
Napisala: Zdenka Sušec
Fotografije: Tine Kunaver, Zdenka Sušec
