»Prijetno je biti na ladji, ki se vanjo zaganja vihar, če si prepričan, da se ne bo potopila. Preganjanja, ki pretresajo Cerkev, so take narave.« (Blaise Pascal)
Že vse od lanskega leta se vzporedno z mojo potjo duhovne rasti in utrjevanja vere vrši proces odmiranja negativnega in starega, ki na obrobje potiska del tistega, kar sem do nedavnega imel za konstantno in nespremenljivo.
Na svet in okolje sem včasih gledal drugače, predvsem z negativnega vidika in zato z večjo mero sarkazma in nezaupljivosti. Češ, saj so na svetu samo krute stvari, veljajo zakoni močnejšega, pretkanega in sebičnega človeka, ki je vedno pripravljen uporabiti silo ali prevaro za doseganje materialnih koristi in socialnega statusa. Vse pojave je zato treba spremljati in opazovati skozi prizmo slabega in previdno, nikakor ne z zaupanjem, preudarnostjo ali celo veseljem.
Na videz najpomembnejše teme, ki so bile vključene v naše domače okolje, kot so družina, delo, politika, ekonomija, in z njimi povezan »prosti tek«, v katerem se je v zadnjem času znašla naša družba, vse to se je začelo pod težo krščanske preobrazbe pomikati stran, na obrobje mojega duha.
V središče mojega življenja je bilo novo dojemanje sveta in samega sebe, posijala je nova luč. Poleg preobrata pri elementarnem dojemanju okolja – da je svet lep in da je veliko več dobrega kot slabega – je moje življenje napolnilo tudi čedalje globlje prepričanje in hkrati pomirjujoče zaupanje v Boga, ki poskrbi v vsak dan. Pomemben je vsak dan posebej, ne pa načrtovanje preveč oddaljene prihodnosti, predvsem pa ne vrtanje po negativni preteklosti, na kar opozarja že naš Gospod Jezus Kristus.
Strah pred neizbežnimi posledicami slabega, ki je vladal v preteklosti, se je začel počasi in potihoma umikati pred nečim novim, kar je vstopilo v moje srce. Namesto negativnega in sumničavega, kar posvetni svet ponuja iz dneva v dan, in konstantne relativizacije vsega sta se v moje srce pretihotapila zaupanje in mir. To pa ne pomeni, da na moji poti ne prihaja do občasnega malodušja, da moja usta občasno ne izgovarjajo težkih besed ali celo obsodb, da se v moje misli kdaj ne naselijo pohlep, nečistost, celo žalost in patos ob spremljanju dogodkov; nikakor ne.
Vendar pa sedaj čutim, da je tista tiha, nevidna sila, ki se je pojavila po vstopu v krščansko življenje, čedalje močnejša in pomembna za moje življenje in tudi za ta svet. Kot je že pred stoletji pronicljivo in bistroumno ugotovil Blaise Pascal, katoličan, matematik in filozof, imamo kristjani resnično milost, da se navkljub »zaganjanju viharjev« (preganjanju) zoper nas in katoliško Cerkev vedno lahko zanesemo na »neuničljivost ladje«, to je katoliške Cerkve in krščanske veroizpovedi. Tako lahko prav vsi dopustimo, da se v naša srca pretihotapita zaupanje in mir.
Dejan Breznik
