Spomini duhovnika Antona Rojca o gradnji cerkve Vseh Svetih
Župnija je bila ustanovljena leta 1965 na področju ljubljanske pražupnije sv. Petra in je zajemala področja Savskega naselja, Novih Jarš in naselja Tomačevo, ki je imelo svojo podružnično cerkev Sv. Marjete.
Prvi župnik je bil Miro Perme, prej kaplan pri sv. Petru v Ljubljani. Pokopališka cerkev sv. Križa je bila razglašena za župnijsko cerkev, čeprav je bila še vedno v lasti Pokopališkega sklada, ki je bil zemljiškoknjižno lastnik celega starega pokopališča. K temu skladu je spadalo tudi župnišče. Vse je bilo seveda nacionalizirano. Drugi župnik je bil Vinko Prestor, ki je tu vztrajal štiri leta. Leta 1970 me je nadškof Jožef Pogačnik imenoval za župnika. Tu sem z veseljem vztrajal 30 let. Župnija je tedaj štela preko 20 000 ljudi. Imenovan sem bil z namenom, da bi tu postavil prepotrebno župnijsko cerkev, saj je bilo v tej mali cerkvici, skupaj z mašo v Tomačevem, vsako nedeljo sedem svetih maš. V vseh 30 letih se je zvrstilo 14 kaplanov, ob nedeljah pa so pomagali še mnogi duhovniki iz škofije. Verouk je tedaj obiskovalo preko 600 učencev. Začeli smo tudi z veroukom za mladino in posebej za študente.
Po mnogih predhodnih pogovorih z državnimi oblastmi smo vložili prvo uradno prošnjo za novo cerkev januarja leta 1977. Ustanovili smo gradbeni svet, ki je ves čas z veliko odgovornostjo spremljal prizadevanja za novo cerkev. Vodilno vlogo je imel sedaj pokojni Anton Lesar, ki je vse svoje izkušnje vložil v ta župnijski projekt. Vsi kaplani so morali pastoralno veliko prispevati, da sem se lahko sam posvetil delu za novo cerkev. Seveda je delo za pridobitev političnega soglasja zahtevalo veliko truda, saj se mi je včasih zdelo, da sem bil na državnih uradih več kot v župnišču. Župnijska gospodinja, to je bila moja teta, je pri tem delu na svojski način veliko prispevala. Začela se je tudi denarna mesečna nabirka, kar je župnija v celoti razumela in prispevala bodisi s posojili bodisi z darovi.
Pridobivanje zemljišča za novo cerkev na področju Šimenčeve vrtnarije je bil načrt občine Ljubljana. S strani župnije so bile načrtovane tri druge lokacije, kar je občina zavrnila in predložila zemljišče za novo cerkev. Ob tej priložnosti je prišlo tudi do zamenjave lastnine ljubljanskega pokopališča, kar so odobrili uradi Svetega sedeža v Vatikanu.
Natečaja za novo cerkev se je udeležilo osem znanih arhitektov. Komisiji je predsedoval ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič. Sestavljena pa je bila iz vrst župnije, stroke in politike. Za izvajalca je bil izbran arhitekt Fedja Košir. Moramo se zavedati, da je bila lokacija zelo občutljiva, saj je bilo v načrtu, da bo cerkev stala v neposredni bližini spomenika prve vrste: Plečnikovih Žal.
Od prve uradne prošnje za novo cerkev do začetka gradnje, to je do blagoslovitve temeljnega kamna, je preteklo sedem let.
Gotovo so že mnogi izgubljali zaupanje v začetek gradnje. Ta se je vendarle zgodila na zadnjo nedeljo v oktobru, leta 1984. Ob veliki množici je temeljni kamen blagoslovil nadškof dr. Alojzij Šuštar. Dela je začelo izvajati in jih je tudi končalo gradbeno podjetje Gradbinec v Kranju, TOZD Kamnik.
Zadnjo majsko nedeljo leta 1987 je bila cerkev, ki je dobila ime Vseh svetih, posvečena.
Kakor na začetku je tudi sedaj obred izvršil nadškof dr. Alojzij Šuštar. Na galeriji v cerkvi je bilo kakor v en cvet zbrano 120 narodnih noš, saj je vsakogar krasil gorenjski rdeči nagelj. Ob petju domačega mešanega pevskega zbora je bilo navdušenje množice veliko.
Nadškof dr. Šuštar je v svojem govoru pohvalil tudi vero župljanov, da je zmogla postaviti to veličastno cerkev.
Sam sem ta projekt v začetku izročil božjemu služabniku škofu Janezu Gnidovcu, ki je tudi težkih razmerah postavljal cerkve v Makedoniji in na Kosovu.
Vsa leta smo za sklep šmarnic v maju poromali na njegov grob in se mu priporočali. Mislil sem, da bomo nekoč njegove zemeljske ostanke prenesli v cerkev, pa so me prehiteli njegovi sobratje misijonarji lazaristi, ki so to storili pred leti in ga prenesli v cerkev Srca Jezusovega.
Konec maja leta 2017 bomo praznovali 30 let od posvetitve cerkve Vseh svetih. Že v tem času se je tu izreklo na tisoče molitev, prošenj in zahval. Največja pa je zahvala, da Vsemogočni Bog prebiva med nami. Bog, bodi hvaljen!
Anton Rojc
Spomini duhovnika Tomaža Prelovška o mozaiku v prezbiteriju cerkve Vseh Svetih
Fotografija Klemen Lajevec
Ne vem natančno, kdaj sem se prvič srečal z mozaiki. Vsekakor je bilo to v otroštvu. Prelistaval sem knjigo s fotografijami čudovitih zgodb, ki so jih sestavljali skupaj zloženi drobni kamenčki. Navduševalo me je dejstvo, da se iz preprostega kamna da napraviti nekaj tako lepega. Morda je bilo prav zato vedno znova zanimivo počitniško raziskovanje rečnih in morskih obrežij. Tam sem odkrival, da tudi tako preprosta in običajna stvar, kot je kamen, razkriva pravo bogastvo barv in oblik. V resnici se mi sploh ni več zdel tako »mrtev«.
Kasneje sem se »v živo« srečal z mozaiki v starodavnih bazilikah v Poreču, Ogleju in drugod. Prevzela me je mogočnost in sporočilnost teh podob, ki že stoletja pripovedujejo zgodbo o življenju. Mozaik mi je vse bolj pomenil nekaj živega in ne več zgolj negibno, mrtvo podobo. Tako sem na nanj pomislil tudi, ko sem se vračal z nekega potovanja in sem med pristajanjem iz letala občudoval gozdove in obdelana polja domače pokrajine pod seboj. Vsepovsod se v svojem življenju srečujem z mozaiki.
Najlepšega pa sestavljajo ljudje. Koliko obrazov, koliko življenjskih zgodb se je prepletlo z mojim življenjem. Svoje duhovniško poslanstvo razumem predvsem kot prinašanje veselega sporočila, da je Kristus naš Odrešenik. To sporočilo je namenjeno prav vsakemu človeku, nihče ni izvzet.
Ko me je leta 2000 nadškof Franc Rode poslal za župnika v župnijo Ljubljana Sveti Križ, sem se spomnil starega pastoralnega navodila, da je treba kakšno leto ali dve predvsem opazovati. Z Blok, skrivnostne in odmaknjene notranjske pokrajine, sem se preselil na obrobje prestolnice in začel spoznavati eno večjih ljubljanskih župnij. Prebivalci so bili poleg domačinov v Jaršah in Tomačevem predvsem priseljenci z Dolenjske, iz Prekmurja in drugih slovenskih pokrajin ter iz vseh republik nekdanje Jugoslavije. V iskanju boljšega kosa kruha so si ustvarili svoj dom v Savskem naselju, Novih Jaršah, Tomačevem. Mnogi so se v novem okolju vključili v življenje župnije, drugi so ostajali bolj na obrobju župnijskega dogajanja, nekaterih pa se utrip župnijskega življenja ni dotaknil do trenutka, ko je v njihovo družino posegla smrt ali pa niti tedaj ne.
Pomemben dejavnik povezovanja župnijskega občestva je bila gradnja nove župnijske cerkve Vseh svetih pod vodstvom župnika Antona Rojca. Ta gradnja je v generacijah župljanov, ki so pri tem kakor koli sodelovali, oblikovala močan čut pripadnosti. V to občestvo sem želel vključiti tudi generacije mladih, da bi tudi oni začutili, da spadajo sem in da je župnija okolje, kjer se počutijo sprejete in domače. Z različnimi sodelavci smo pomagali mladim, da so se oblikovali v animatorje in prevzemali odgovornosti pri spremljanju birmancev, organiziranju počitniških oratorijev za otroke, šmarničnih iger … Na Miklavževo nedeljo in ob obletnici posvetitve cerkve je prijateljsko druženje ob kavi in pecivu pritegnilo na župnijsko dvorišče tudi naključne mimoidoče. Kakor kamen, ki ga vržemo v vodo, na površini ustvari krog, ki se vse bolj širi, smo nevsiljivo, a vztrajno sporočali v svoje okolje: Žale niso le prostor smrti in žalovanja, tu je navzoče ŽIVLJENJE!
To sporočilo je dobilo svojo umetniško obliko leta 2009 z mozaikom patra Marka Rupnika z njegovimi sodelavci, ki je cerkvi Vseh svetih dal novo podobo. Pomaga nam začutiti, da je prav vsak od nas koristen gradnik, ki ga Vstali Gospod po zakramentih vcepi v svoje telo, ki je Cerkev. »Po Kristusu, s Kristusom in v Kristusu« namreč vstopamo v življenje Očeta in Sina in Svetega Duha – v življenje Ljubezni, ki nikoli ne mine.
Vsem župljanom moje nekdanje župnije želim, da bi bili vedno in povsod glasniki tega veselega oznanila.
Tomaž Prelovšek