Jean Vanier: VSAK ČLOVEK JE SVETA ZGODBA


»Verjamem v svetost zgodbe slehernega človeka, v njegovo lepoto in vrednost« 
 (Jean Vanier )

V mesecu juniju se bomo pogovarjali o knjigi Vsak človek je sveta zgodba, avtorja Jeana Vanierja.   Knjiga bo pomagala vsem, ki želijo sprejeti in vzljubiti sebe, da bodo laže sprejeli in vzljubili druge.    

 
Nedavno umrli kanadčan Jean Vanier, ustanovitelj skupnosti , ki so jo poimenovali Barka je bil izreden človek. Od otroštva naprej si je želel, da bi »popravljal« obličje tega sveta, spreminjal človeka in družbo, da bi bila bolj v skladu z Božjo zamislijo. Odločil se je, da bo svoje življenje delil z ljudmi z motnjo v duševnem razvoju. Rodila se je prva skupnost v Franciji, kmalu za njo pa številne druge. Tudi v Sloveniji. Skupnost Barka (l’Arche),  je poimenoval  po Noetovi barki, ki je človeka rešila pred vesoljnim potopom. Barka je tisti prostor, ki nudi zatočišče osebam z motnjo v duševnem razvoju, ki lahko v vodah tega sveta in kulture kaj hitro potonejo. A Barka je tudi prostor, kjer lahko drugi, spremljevalci in prijatelji, sredi voda tega časa in civilizacije, ki nam tolikokrat niso v življenje in rast, najdejo trdna tla pod nogami. V Barki ljudje »spreminjajo svet, tako da eno po eno spreminjajo srca — vselej začenši s svojim lastnim«.
Sama sem imela to milost, da sem se kar nekajkrat srečala s kupnostjo Barka, z ljudmi, ki ti na poseben način spregovorijo o Bogu. Pred temi ljudmi človeku pade vsaka maska iz oči. V začetku sem jih opazovala in občutila nenavaden strah in odklon, da bi bila z njimi. Videla sem, kako težko se mi jim je bilo pridružiti pri kosilu. Toda Bog je hotel, da smo sedeli za isto mizo in jedli isto jed. Prijeli smo se za roke. Pri tej izkušnji sem nenadoma  prestopila svoje strahove in svoje meje. Nisem obstajala več jaz in oni, obstajala je samo še skupnost, ki moli drug z drugim pred Bogom. Človeka lahko vzljubiš šele, ko se mu približaš, ko zares spoznaš njegovo zgodbo. In verjemite, vsak človek je zares sveta zgodba.
 
Odlomek iz knjige

Nekoč sem opazoval moškega z motnjo v duševnem razvoju. V roki je imel malega ranjenega ptička. Iz dlani je napravil gnezdece, ne preveč odprto, da ptiček ne bi padel ven, ne preveč zaprto, da ga ne bi zmečkal. Gnezdo je kraj, ki daje varnost in kjer ptiček lahko raste, da nato nekega dne zleti v svobodo. Materino naročje je gnezdo za otroka; ne da bi ga zadrževalo, temveč da bi mu dajalo varnost, da bo potem nekega dne lahko odletel. Tako je tudi z ljubeznijo.
Ljudje drug drugega potrebujemo. Smo del skupne človeške družine, vesoljnega telesa, kjer je vsak človek pomemben in ima v njem svoje mesto. Nismo ustvarjeni za to, da bi bili osamljeni junaki, občudovanja vredni ljudje, temveč da bi bili v vsej polnosti in globini ljudje, vsak s svojimi darovi in s svojimi mejami na svojem mestu v telesu človeštva.
Jean Vanier

 
Knjigo si lahko izposodite v knjižnici ali jo kupite v katoliški knjigarni. Cena 7, 50 €. 
 
Povabljeni k branju.  Zdenka Sušec